forum domišljije in vil

Hermiona · Objavljeno: 14 Feb 2009 17:32 Naslov sporočila: zgodbe

HIŠA GROZE

Živeli so trojčki. Evan, Ivan in Brian.
Vsi so bili enaki
Ko pa je bila nevihta, je bila huda toča. Gledali so skozi okno.
Na strehi je zaropotalo. Od nekod sta na streho padli deklici.
Trojčki so bili ljubosumni. Njihova mama je zanju kupila kup igrač in lepše obleke.
Njihova mama in ati sta šla na počitnice. Trojčki so bili veseli, saj so vedeli, da bodo lahko punčkama nagajali. Deklica s temnimi kodri je šla gledat televizijo, deklica s svetlimi pa je brala knjigo.
Evan je šel k Temnolaski, vzel daljinec in se skril za zofo.
Ko je ona gledala risanko o ponijih, plišastih punčkah in zajčkih, je prestavil program. Zdaj je bil na televiziji mož s koso, ki se je vse bolj približeval ženski v spodnjem perilu. Dvignil je koso... Temnolaska je zakričala. Svetlolaska je odložila knjigo in odšla pogledat, kaj se dogaja. Tačas se je Ivan premazal s ketchupom(kečapom) in skril glavo pod majico. Ko ga je Svetlolaska videla, je tako zelo zakričala, da so vrata začela škripati. Zdaj sta zakričali obe dve naenkrat. Brian pa je prižgal glasbo, ki je zvenela,
kot bi kričala ženska. So pa pozabili kaj je rekla mama: "Ob petih vzemite juho iz štedilnika."
Kuhinja je začela goreti. Zdaj so kričali vsi naenkrat. Temnolaska je iz tal izpulila dve plošči. Skočili sta v klet. Trojčki pa so bili predebeli. Svetlolaska je bila pogumna in je vzela nož. Izrezala je luknjo v strop, da je rešila trojčke. Preden je požar prišel do kleti, so bili že zunaj. A tam je bila toča. A vsak je raje ranjen, kot da bi umrl. Naslednji dan so imeli po celem telesu hude rane. So vsaj preživeli.

živa · Pihpuff Pridružen/-a: 14.02. 2009, 11:25 Prispevkov: 2

zelo zanimiva zgodba, Hermiona!

Hermiona · Objavljeno: 07 Nov 2009 08:39 Naslov sporočila:

ČAROVNIKA

Uvod

Bilo je mesto, ki se je imenovalo Mirtinus. Imelo je več sto hiš, v njih so živeli veseli in srečni ljudje. V Mirtinusu je bil tudi velik dom za ostarele. Starim ljudem je bilo tam všeč. Zraven doma za ostarele sta bila še kavarna in park. V parku so se vsak dan lovili otroci in vsako nedeljo zvečer je bil tam koncert. Enkrat klasika, drugič pop, potem rock… Kavarna je bila najboljša daleč naokoli. Dobila je že pet zlatih zvezdic na tekmovanjih za najboljšo kavarno leta. Tudi letos ji že kaže, da bo zmagala. V Mirtinusu je bila tudi bolnišnica. Bila je najvišja stavba v mestu s mnogo nadstropji. Tudi v bolnišnici je bila kavarna, a tam niso delili krofov zastonj, dajali papirnatih dežničkov v sadne kupe in torte niso imele smetane, imele so le preveč testa. A kdor je prišel v bolnišnico, je pač šel v kavarno v bolnišnici, ker je bila pač najbližja. Potem je bila tu še šola, druga največja stavba v mestu. Bila je prijazna šola in učenci se nad njo niso pritoževali, vseeno pa so radi kdaj ostali doma, ko so bili bolni in so jim mame kuhale čaj in jih razvajale.

1. poglavje

Dva otroka v Mirtinusu pa sta bila čarovnika. Ne vemo zakaj, a vsekakor tega nista podedovala po starših. Kot dojenčka sta se morskim čarovnicam rodila v morju. Podtaknile so ju ljudem in ker so hkrati uročile krušne starše, so ti mislili, da sta otroka njihova. Saj zdaj sta bila, le rodila se nista njim. Še sama nista vedela, da sta bila podtaknjena ljudem. Bila sta čarovnik in čarovnica, a ker so ju vzgajali ljudje, sta tudi sama postala človeka. Deklici je bilo me Meggie in dečku Andrej. Nista bila zaljubljena drug v drugega, bila pa sta najboljša prijatelja.
Nekega dne sta se srečala, vsak s svojo novico. »Meggie, moji babici in moja dedka so izgubili upanje, da bi lahko živeli brez invalidskega vozička in otroci iz bolnice pričakujejo čarovnika, pa sploh ne vedo, da je zbolel za nekakšno hudo bolezen!« Meggie je zamežikala in še sama zaskrbljeno pripomnila: »Jutri bodo v parku igrali klasiko, klavir je pokvarjen, flavta samo piska, park pa je tako zaraščen, da ne more nikakor biti urejen do jutri!« Andrej je naredil zaskrbljen obraz. »In kaj naj narediva? Tu je toliko ljudi, da en meter pred sabo ne vidim. Če bova čarala, naju bodo vsi videli.« Meggie je vedela, da bi rad čaral, saj tega že dolgo nista počela. »Ponoči ob enih zjutraj.« je rekla Meggie in odšla.

2. poglavje

Meggie je počasi zlezla iz tople postelje in se iz najvišjega nadstropja hiše spustila v klet kar v spalni srajci. Slekla si je spalno srajco in oblekla črne hlače ter črno majico. Na glavo si je nadela črno masko. Potem je v klet prišel še Andrej, enako oblečen kot ona. Snela sta si maski. Andrej je splezal na lestev in metal iz police razne praške, Meggie pa jih je zlagala v škatlo. Zelene v zeleno, rdeče v rdečo, modre v modro… in te škatle zložila okoli velikega kotla. »Potrebujeva pet steklenic rdečega, dve steklenici rumenega, osem steklenic vijoličnega in tretjino steklenice črnega praška.« je rekla Meggie. Govorila je zelo hitro, tako da ji je Andrej težko sledil. Iz tega je nastala temno rdeča mešanica. Zakurila sta pod kotlom in mešanica prašek se je stopil v gosto tekočino. Meggie je dodala kapljico črnega olja, iztisnjenega iz črnih vrtnic, ki rastejo le opolnoči ob polni luni na posebno čarobnih krajih. Barvilo v kapljici olja je bilo tako močno, da je obarvalo črno ves zvarek. Bil je črn kot noč. Spila sta vsak svoj kozarec. Čas se je ustavil. Zdaj sta morala le še odpraviti vse nastale težave.

3. poglavje

Andrej je iz najvišje police vzel še svojo leseno čarobno palico in črn klobuk. Potem mu je Meggie za v klobuk pričarala ljubkega črnega zajčka. Naredila je še en zamah s palico in pričarala belo oblekico in majhno biserno ogrlico za zajca. »Da bo malo lepši.« je še rekla in ga oblekla. Potem je zajca poljubila na čelo in pričarala obleko še Andreju. Najprej sta šla v bolnišnico. Videla sta zdravnico, ki ji je pladenj z zdravili padal iz rok zaradi kričečih otrok. Na tleh sta videla časopis. V njem je pisalo, da je čarovnikov nastop odpadel. Meggie je pomislila in na list napisala:

Dragi otroci!
Prej sem zbolel,
zdaj ozdravel,
obiskal bom
vaš ljubi dom.
V parku bo našem nastop,
pričaral vam zajca bom, hop!

Lep pozdrav,
čarovnik.

Nastop bo 13. 7.2009 ob 16 uri!

Nasmehnila se je in pogledala Andreja, ki je ravnokar postavil pladenj z zdravili na tla. Odšla sta v kavarno po sladoled. Želela sta postaviti denar na mizo in si sladoled postreči sama. A to, kar sta videla, jima je vzelo sapo. Lopov je stal pred natakarjem s pištolo v roki. In ne samo to. Krogla, ki je izletela iz pištole, je bila tik pred natakarjevim nosom. Hitro sta umaknila kroglo, lopova zvlekla v klet in ga zaklenila v omaro za metle.

4. poglavje

Ljudem v domu za ostarele sta naoljila kolesa na vozičkih, jih prebarvala in posula s posebnim praškom za voljo do življenja. Ostal je samo še park. Izgledal je tako, kot bi v njem divjal orkan. Klopi so bile prevrnjene, iz vodometa je brizgala zelena brozga, trava je bila visoka, po tleh in na klavirju so bile smeti, flavta pa je pozabljena ležala na tleh. Meggie je naredila nekaj potez z roko in smeti so bile pospravljene. Potem je Andrej igral na flavto in Meggie na klavir, dokler nista začela igrati uglašeno. Čakal ju je še vodomet. Meggie je zamahnila s palico in nje so prileteli kristalčki, ki so zeleno brozgo spremenili v kristalno čisto vodo. Meggie se je nasmehnila Andreju. Odšla sta domov. Zvarila sta še en napoj in ga spila. Čas je začel spet normalno teči naprej. Še vedno je bila noč. Odšla sta nazaj vsak v svoje stanovanje. Meggie je komaj pričakala naslednje jutro, tako se je veselila tega dne. Njeni starši so šli na sprehod, ona pa si je začela zapisovati vse, kar bosta morala danes storiti z Andrejem. Srce ji je divje bilo. Zelo je bila razburjena. Potem se je raje umirila, pojedla zajtrk in odšla po Andreja.

5. poglavje

Andrej je jedel zajtrk. Njegova mama je njegovo malo sestrico Urško peljala v plesni vrtec. On bi lahko cel dan presedel pred televizijo, a je imel opravke, česar pa mami ni povedal. Takoj, ko sta Andrejeva mama in Urška odšli, je prišla Meggie. »Andrej! Pridi, greva!« Andrej je komaj čakal. Obul si je čevlje in oblekel plašč. Na stopnišču sta dohitela Andrejevo mamo. »Hej, kam pa kam?« Meggie je zastal dih, Andrej pa je rekel: »Na sprehod greva, Meggie manjka svežega zraka. Včeraj je bila cel dan v svoji sobi.« Andrejeva mama se je namrdnila. »Ne dovolim, v mestu se lahko izgubita!« Andrejeva sestrica je mamo povlekla za obleko.«Mama! Dlej pa Egi slusat musiko v pajk! Pa Ulska udi!« Mama je pogledala Andreja, potem pa Urško. »Plešete danes v parku? Gresta Andrej in Meggie zraven?« Urška je prikimala. »Potem pa gremo!« je rekla Andrejeva mama in skupaj so se odpravili v park. »Zahvaliti se moraš sestrici, Andrej.« je Meggie rekla Andreju, ko so se peljali v avtu. Andrejeva mama je prižgala glasbo in pela zraven. Potem je začela peti Urška. Bilo je zabavno in smejali so se celo pot. Takole je pela: »Jas sem lepa puuupa. Pupa pupika zajes. Zjat imam nasmesek in modje oci!«

6. poglavje

Ko so prišli v park, sta bila Andrej in Meggie ponosna nase, saj je bil oder s plesalci in glasbeniki še lepši. Urška je odhitela v garderobo, medtem ko so Andrej, Meggie in Andrejeva mama čakali na nastop. Na oder je prihitela skupinica majhnih deklic. Vodili sta jih dve najstnici. Obe sta naenkrat rekli: »En, dve tri… ZAČNIMO!« Ena je plesala pred deklicami, ki so za njo ponavljale. Potem se je ples ustavilin glasba je potihnila. Urška je stopila iz vrste plesalk in začela peti:

»Ko sonce bo zaslo,
bo una sasijala,
veselje bo odslo,
vila svezde plizgala,
dan je bil les lep,
sjadek kot kolac,
bil v sleco je odet,
v jubezen plav tako.«

Vsi so navdušeno ploskali, saj jim je bila všeč predstava, še bolj pa Urška. Ko je pritekla z odra, jo je mama presrečna objela. »Vsem trem kupim sladkorno peno, Urški še posebej veliko, saj je tako lepo nastopala.« Poljubila je Urško na lice. Potem je Meggie rekla Andreju. »Kaj pa stari ljudje?! Čisto sva pozabila na njih. Otroci imajo čarovnika čez eno uro, a s starimi ljudmi bi se rada pogovorila takoj!« Andrej je prikimal in skupaj sta se odpravila proti domu za ostarele.

7. poglavje

Andrej in Meggie sta prihitela v dom za ostarele in odšla v sobo Andrejevega dedka, ki je zaradi vozička že skoraj obupal nad življenjem. »Gospod, nujno vas rabimo!« je Meggie zaklicala v sobo. Potem sta odšla po hodniku naprej, starec pa se je za njima peljal na vozičku. Ustavili so se pri Andrejevi babici. »Babi, nekaj nujnega je!« je rekel Andrej in za njimi se je peljala še starka. Potem so šla še po drugo babico in dedka, ki sta se jima pridružila v sprevodu. »Kaj je, Andrej?« so vprašali svojega vnuka. »Poglejte svoje vozičke. Kaj niso lepi? Zakaj bi zaradi njih obupali nad življenjem?« Starci so skomignili z rameni. »Vsaj poskusite hoditi! Vsaj poskusite.« je rekla Meggie in na skrivaj na en voziček posula še malo čarobnega praha. Naenkrat so starci vstali in veselo zaplesali po prostoru. Na koncu sta plesala še Meggie in Andrej. »Izvolita otroka. V zahvalo in za srečo.« je rekla babica in jima dala stara srebrna kovanca. »Veljavna sta samo za eno stvar.« »Katero?« sta v en glas vprašala Meggie in Andrej. »Srečo.« jima je pomežiknila starka. Andrej in Meggie sta si izmenjala poglede. Zdaj jima bo čarovnik čudovito uspel.

8. poglavje

Andrej je nase hitro navlekel čarovniško obleko. Poslovila sta se od starcev in hitro odhitela v park. Tam so ju otroci že čakali. »Emm…No, mi smo se zmenili, da bom prišel, ker sem ozdravel. In sem ozdravel. Tako. Naj se predstava…začne!« Nadel si je še klobuk. Meggie je sedla med gledalce. »Začnimo z zajcem v klobuku!« Iz glave je potegnila klobuk in iz njega star škorenj. Meggie je zavila z očmi. »Zdaj bo odmor s plesalko!«, je rekla Meggie. Segla je z roko v žep in v roki se je pojavila flavta. Začela je igrati in plesati. Ko se je ustavila pri Andreju, je zapiskala na flavto in iz nje so prišle bleščice. Padale so na Andreja in v očeh se mu je zableščalo. Potem je spet potegnil klobuk iz glave in iz njega končno pričaral zajca. Otroci so navdušeno ploskali. Klobuk je zavrtel v rokah in iz njega potegnil vsaj deset majhnih zajčkov. Razdelil jih je med gledalce. Meggie je dobila zadnjega. Potem se je priklonil. Spet je priplesala Meggie. Iz flavte je prišel nov prah za novo čarovnijo. Njegov klobuk se je spremenil v več belih in sivih golobov. Prišli so starci. Andrej je spustil golobe v zrak. Vsi so ploskali, še najbolj pa Meggie, ki je bila zelo ponosna na svojega prijatelja. V roki je skrivaj stiskala srebrna kovanca.

Hermiona · Objavljeno: 23 Apr 2011 14:08 Naslov sporočila:

1. poglavje
Tri hčere

»Kaj niso lepe?« je vprašal kralj, ko je gledal kipe, ki so iz ledene kocke nastale pred slabo snežinko. »Seveda so, a pomisli, kako bodo šele lepe, ko bodo žive,« je rekla kraljica. »Jutri se bo zgodilo. Eden od kipov bo postal najina prva hčerka. Ona bo dobila grad,« je zavzdihnila kraljica. »In kaj bo šele pojutrišnjem, ko bo tukaj najina druga hčerka. Ona bo edina, ki bo imela čast voditi boj s Soncem,« se je kraljici nasmehnil kralj. »In vajina zadnja hčerka bo dobila neko človeško deželo, si tam ustvarila družino in zato bodo tam zime še bolj snežene in lepe, kot kdajkoli poprej,« je rekla kraljičina mama, babica treh snežnih princes. »Ena bo vladala naši deželi, ena bo zamrznila sončevo palačo in živela v njej, ena pa nekje v človeškem svetu. Upam, da v dobri in bogati družini,« je rekel kraljev oče, dedek treh snežnih vil. »Komaj čakam, da se pride na svet prva,« je zasanjano rekla kraljica. »In ostale dve? Da ju nisi pozabila?« jo je podražil kralj. »Lepo prosim, noč je že, saj se bosta lahko jutri nagledala nove hčere,« ju je priganjala babica snežnih princes. »Prav, že greva,« je rekla kraljica in pospremila mamo in tasta v spalnico. Tudi s kraljem sta šla v spalnico, a odločiti sta se še morala o pomembni zadevi: o imenih. »Najina prva mora imeti lepo ime,« je rekel kralj. »In ostali dve tudi. Jutri boš pa mislil samo na drugo,« je rekla kraljica. »Dobro, dobro, a najprej se odločiva za prvo. Mislim, da je Nasya lepo ime,« je rekel kralj. »Čudovito. Prelepo. Naj bo Nasya,« je rekla kraljica, legla v posteljo in zaspala.
*
Naslednje jutro je kralj že zgodaj vstal. Ko je vstala še kraljica, se je razjezil na njo: »Zakaj ne vstaneš? Čez dvanajst snežink bo najina prva živa!« Kraljica je zaspano zamrmrala: »Koliko je ura?« Kralj je pogledal na uro. »Dvanajst snežink, da bosta polarna sija pod kotom devetdeset stopinj!« Kraljica je brž skočila pokonci. »Kaj?! Obleci se, kaj odlašaš?!« Hitro sta se oblekla, zbudila še starša in tekla na dvorišče. Čez nekaj časa sta bila polarna sija pod kotom devetdeset in posvetila na točno določeni mesti. Pod žarki sta nastali dve kepi, ki sta se začeli kotaliti proti ledenemu kipu. Zaleteli sta se skupaj in prekrili kip s snegom. Kmalu je iz kupa snega stopila deklica. Bila je plašna. Kraljici se je že dozdevalo, katero znamenje naj ji da. Poklicala jo je: »Nasya, pridi k mami!« Prva hčerka je prestrašeno gledala okoli. Dva stražarja sta previdno stopila Nasyi za hrbet in zavpila, da je Nasya stekla k mami. Kraljica je prikimala stražarjem in odpeljala novo hčerko v podzemno sobano. Tam ji je razložila, kdo je in kako ji je ime. Zato je bila deklica malce manj plašna. Nato ji je kraljica pokazala tri znamenja na steni, bila so znamenja sonca, oblaka in strele. »Tvoje znamenje je oblak, ker si nežna in plašna,« je rekla kraljica. Nasya je prikimala in mama jo je odpeljala v njeno novo sobo v gradu. Dobila je sobo v prvem stolpu palače. Na postelji je bila majhna punčka, oblečena v svetlo rožnato oblekico, imela je svetlo rožnate lase. »Ta je tvoja,« se ji je nasmehnila kraljica in jo zaklenila v sobo. Tam je bila cel dan. Sestre naj bi se srečale šele, ko bodo vse na svetu. Ta čas sta se kraljica in kralj pogovarjala o drugi hčeri. »Anastasia. To je lepo ime. Naj bo Anastasia,« je rekla kraljica. Kralj je prikimal. »Kaj misliš, katero znamenje ji je usojeno?«
*
Naslednji dan je kraljica vstala prva. »Anastasia, voditeljica boja proti soncu! Danes bo prišla na ta svet kot moja druga hčerka!« Pogledala je na uro bila je že pet snežink do kota devetdeset stopinj. Hitro je zbudila moža, se oblekla in skupaj sta tekla ven, prispela pa sta ravno, ko je iz kupa snega stopila deklica. Ni gledala prestrašeno, kakor njena starejša sestra. »Ti si moje ledeno Sonce!« je vzkliknil kralj, ko je opazil znamenje v njenih očeh. »Ravno prav, da ga premagaš!« »Anastasia, pridi k mami,« je rekla kraljica in iztegnila roke. Deklica pa je stala na mestu, ker ni vedela, kdo je Anastasia. Prišli so stražarji in jo pogledali. »K mami!« je rekel eden izmed njih. Anastasia jih je še bolj začudeno pogledala, nato pa se je zaradi njihovih resnih obrazov začela smejati. »Anastasia, pridi k meni, ljubica!« jo je še enkrat poklicala kraljica. Anastsia je končno rekla: »Jaz? Anastasia?« Kraljica je prikimala in Anastasia se je nasmehnila. »Mami,« je rekla in kraljici stekla v objem. Ta jo je, tako kot Nasyo odpeljala v podzemno sobano in ji pokazala tri znamenja. Njej je določila sonce. Dobila je znamenje sonca, ker je bila vesela in pozitivna. Dobila je sobo v drugem stolpu in punčko z oranžno obleko in lasmi. Tako kot Nasyo jo je kraljica zaklenila v sobo. Z mamo, tastom in možem so sedeli v veliki dvorani z naslanjači. »Naj jaz izberem njeno ime!« je prosila babica treh hčerk.
»Naj bo Nisha!« Kraljica je pogledala moža in oba sta se strinjala, da je to lepo ime.
*
Naslednji dan se je kraljica zbudila zgodaj, zato ni zamujala na rojstvo svoje najmlajše hčere. S kraljem sta odšla ven in počakala, da je deklica pokukala iz snega. Že takoj sta iz njenih oči razbrala bojevitost, a ne tisto, ki je potrebna za boj s Soncem, temveč kar precej drugačno. Takšno, ki bi premagala vse, razen najmočnejšega na tem svetu, torej še zmeraj šibka energija, saj je bila moč sonca zelo velika. Bila je takšna, kot so pri nas dekleta, ki pretepejo gručo fantov, potem pa se bojijo tepsti z kakšnim njihovim bratom. Močna, a v primerjavi s Soncem zelo šibka energija. Kraljica jo je poklicala: »Pridi, moja mala Nisha!« Nisha je grdo pogledala in rekla: »Kdo si?« »Tvoja mama! Pridi, da te objamem!« Nishine oči so se orosile ob besedi mama in na koncu ji je vendarle padla v objem. Njena mama ji je določila znamenje strele, ker ima visoko energijo, pa vendarle šibkejšo od največje. Ona je dobila sobo v tretjem stolpu in punčko z rumeno obleko in lasmi. Zaklenila jo je, saj naj bi bilo srečanje sester šele naslednji dan. To srečanje pa jo je skrbelo. Sestre naj bi, zaradi običajev, namreč pokazale svoje moči. Vedela je, da bo Nasya takoj opustila napad, a skrbelo jo je za Anastasio in Nisho...

2. poglavje
Spopad in srečanje

Nasya, Anastasia in Nisha so prispele na dvorišče. Vstopile so v krog ledenih dreves. Kraljica je stiskala kralja za roko. »Samo, da se ne bosta ubili. Njuna energija je enako visoka. Ena je močna za resen spopad, druga pa za vse majhne spopade, razen tistega proti soncu. Ne vem, ena energija višja od druge.« »Mene pa skrbi, kako bo končala Nasya, ker bo zagotovo izgubila prva. Upam, da v ledeni kocki, ne v ledenih kockah...« je razmišljala babica. Vsaka izmed sester je držala meč. Nasyin je bil mogočen na prvi način: Bil je iz oblaka, zato bi kar šel skozi vse, kar pride predenj. Žrtev bi bila zaradi tega gotovo v velikem šoku. Anastasiin meč je bil mogočen na drug način: bil je vroč, ob stiku z nečim zares mrzlim pa so se vneli plameni. Nishin je bil mogočen na čisto tretji način, oseba, ki se ga bi dotaknila, bi obstala na mestu zaradi bolečin, nato pa bi se napadi vrstili drug za drugim. Polarni sij je spremenil barvo, kar je bil znak za začetek. Prva je začela Nasya. Njen pogum je mamo presenetil, ker je mislila, da se bo takoj umaknila. Toda meč je po nesreči usmerila vase in se umaknila v velikem šoku. Mama jo je odpeljala v sobo, kjer je legla v posteljo. Punčko ji je položila na srce, ker naj bi jo rešila hudega šoka. Hitro je zaklenila vrata in stekla na dvorišče, kjer sta se spopadali Nisha ter Anastasia. Presenetilo ju je, da z mečem druga druge ne moreta zabosti ali presekati, a nista se ustavljali. Meča sta bila kakor dve gorjači, saj nista morala ničesar razsekati ali zabosti. Ko je udarila Anastasia, je Nisho vrglo po tleh in na roki se ji je pokazala velika opeklina. Nato pa je z vso silo udarila še Nisha, da je Anastasia obstala na mestu od bolečin. Še zmeraj se je trudila premakniti, a Nisha je nanjo spuščala udarec za udarcem. Nato pa je Anastasia zamahnila s svojim mečem proti Nishinem, ki pa je bil zares zelo mrzel, in vneli so se veliki plameni. Kraljica se je zbala za hčerki, dedek pa za ledeni grad. Babica in kralj sta brezglavo tekala okoli plamenov in kričala: »Anastasia! Nisha!« Nato pa sta iz plamenov stopili dve postavi. To sta bili Nisha in Anastasia. »Anastasia je zmagala! Glej, kako podpira Nisho!« je vpila babica. »Ne, zdi se mi, da Nisha podpira Anastasio,« je rekel dedek. Izkazalo se je, da sta se obe podpirali, da ne bi nobena padla. »Rešila sem Nisho!« je zamrmrala Anastasia. »Ne, jaz sem rešila tebe!« je rekla Nisha. »Obe sta rešili druga drugo,« je rekel kralj. »Zdaj pa v svoje sobe. Odrasli se moramo še nekaj pomeniti.« Odšli sta vsaka v svoj stolp in svojo sobo, odrasli pa so se odpravili v podzemno sobano. »Sonce se pripravlja na napad. Anastasia bo morala oditi čez slab teden. Mislim, da jo moramo dobro pripraviti, izbrati dobro vojsko...« je razmišljal kralj. »Naj gre Nisha z njo! Saj ste videli njeno energijo...« je rekel dedek. »Ne. Nisha bi umrla. Sonce je edini, ki lahko premaga Nisho.« »Pa vendar, močna je in ne vda se tako zlahka...« »Sonce pa se sploh ne vda! Ne sme z njo, ker bo umrla!« je kričala kraljica. »Kaj pa Nasya?« je nenadoma vprašala babica. Kraljica se je zamislila. »Vem, da ima energijo, a je ne pokaže. Sonce bi jo želel napasti, ona pa bi napad vrnila nepričakovano...« je razmišljal kralj. »Toda ona je prva hčerka! Ona ostane v ledenem gradu, konec! Samo Anastasia gre!« je še zmeraj kričala kraljica. »Stop, hčerka!« jo je prekinila babica. »Se držiš pravil ali poslušaš svoje srce? Priznaj, resda bi onedve umrle, če bi šle same, a če gredo skupaj, bo vsaka pokazala svojo energijo. Čeprav je usojeno Anastasii, morajo iti vse, ker Anastasia vendarle ne bo zmogla sama.« Kraljica si je vzela čas za razmislek. Odšla je v spalnico in se vrnila šele pet snežink do polnega kota. »Odločila sem se,« je rekla. »Vse bodo šle.« Kralj hitro steke k Anastasii v njeno sobo. »Ljubica, s tabo se moram nekaj resnega pogovoriti. Naš najhujši sovražnik je Sonce. Z njim se bomo spopadli čez slab teden. Tebi je bilo usojeno, da bi vodila vojsko. A odločili smo se, da gresta zraven tudi tvoji sestri. Pripraviti vas moramo.« Anastasia je gledala kralja in še preden je lahko vprašal, kar je imel na jeziku, je rekla: »Ni me strah. Sploh, če sta moji sestri z mano.« Kralj se ji je nasmehnil. »Ti si moje ledeno Sonce. Zmeraj boš.« Odšel je iz sobe, v svojo spalnico in zaspal.

3. poglavje
Tri sestre odidejo

Naslednji teden so bile sestre pripravljene na odhod. Poslovile so se od staršev in starih staršev ter skupaj z veliko vrsto vojakov odšle na pot. Hodile so skupaj, čisto spredaj in se držale za roke. »Če umrem, povejta mami in očetu, da ju imam rada,« je rekla Nasya in strmela v nebo. Polarna sija sta prikazovala polni kot, kar je pri nas polnoč. Anastasia je vprašala: »Sem bila lep kip?« »Seveda si bila, opazovala sem te skozi okno,« ji je odvrnila Nasya. »No, upam, da bom preživela, ker bi rada videla tudi kipe svojih otrok,« je rekla Nisha. »Ne skrbi, preživele bomo!« jo je potolažila Nasya. »In zagotovo boš imela najlepše kipe, mislim otroke, na svetu,« je dodala Anastasia. K Ananstasii je pritekel eden od vojakov. »Odpočiti si moramo! Noge nam bodo odpadle!« Anastasia se je odločila, da se res ustavijo, ker je bilo že zelo pozno. Vse tri so splezale na bližnje drevo, ki je bilo v teh ledenih puščah zelo redko, ter se namestile med veje. »Rada vaju imam. Zmeraj vaju bom imela,« je rekla Nisha in zaspala. Srečo so imele, da so spale, kajti na nebu so se sredi noči pojavili močni in svetli sončni žarki. Če bi vse to videle, bi jih sigurno zgrabila velika panika, in Sonce bi jih našel. Našel je sicer nekaj vojakov, ki pa so končali kot lužica na tleh. To so opazile šele zjutraj, ko je Sonce že odšel. »Ubožci!« je jokala Nasya. »Lužic vsekakor ne moremo pokopati. Zato nadaljujmo pot,« je rekla Nisha. Ko so bili vojaki spet utrujeni, so se ustavile. Ta čas pa se je Anastasia umaknila stran od ostalih, da bi pogledala naprej, če se vidi Sončeva palača. Ko pa je zagledala goro, je videla, da so ostali že odšli za njo. Zato se je odločila nadaljevati pot. Hodila je cel dan, ko pa se je tik pred vrhom spet ozrla navzdol, je opazila, da se je vojska že začela vzpenjati. Njeni sestri sta se ji vse bolj približevali, saj sta bili veliko hitrejši od ostalih. Anastasia je bila že čisto na vrhu. Zagledala je Sončevo palačo, slabih dvesto snežink hoje od vznožja gore. Takrat pa je na tleh zagledala majhno polarno lisičko. Imela je velike oči in na glavi, za ušesom je imela opeklino. »Te je Sonce opekel, kajne?« je vprašala Anastasia. »Kar nekaj nas bo še končalo v lužicah. Že tukaj čutim, da nekaj kaplja od mene,« je rekla Anastasia. »Hoditi bomo morale čisto na koncu vrste, če želimo priti čim dlje.« Pogledala je malo polarno lisičko. »Ne smeš z nami, se ti bo še kaj zgodilo.« Nasmehnila se ji je in še enkrat rekla: » Pojdi tja,« in pokazala je tja, od koder je prišla »in videla boš ledeni grad. Tisto je moj dom in gotovo te bodo lepo sprejeli v grad.« Spet je pogledala proti palači in opazila je, da voda kaplja iz nje na tla. Pogledala je svoji sestri, ki sta že prispeli na vrh in opazila, da se to dogaja tudi njima. »Hodile bomo na koncu vrste. Tako bomo najdlje zdržale.« Zavzdihnila je, ker je vedela, da četudi bodo hodile čisto na koncu, ne bodo dolgo zdržale. Ko so gledale Sončevo palačo, je Nasya stopila korak naprej in se zakotalila po pobočju navzdol. Ko je prišla do vznožja gore, ji je Nisha zaklicala: »Ali skočiva za tabo?« »Bolje da ne...« je zaklicala Nasya, a Nisha je že skočila, za sabo pa potegnila še Anastasio. Zakotalili sta se po pobočju, in ker sta se talili in sta bili mokri, se je sneg lepil nanju in kmalu sta se znašle v veliki snežni kepi, ki je treščila v Nasyo. Iz snega so se rešile šele, ko so vojaki prišli do njih. »Joj, tale kos snega je pa trd!« se je čudila Nisha, ko je iz kupa snega potegnila lahko, a trdno ploščo, podobno snegu. Sončni žarki so močno posijali in Nisha si je tisto stvar dala pred čelo, da jih ne bi videla. Eden od vojakov se je hitro stalil, od Nishe pa ni padla niti kapljica. Ugotovila je, da se s to stvarjo lahko zaščiti. Našli so še dve, ki pa sta jih dobili Nasya in Anastasia. Tako so bile vse bližje Sončevi palači. Sonce pa je nastavil veliko pasti, kar pa one niso vedele. Tik pred sončevo palačo, ko je bilo pol vrste že v lužicah, je Nisha rekla: »Stiropor.« »Stiro-kaj?« sta v en glas vprašali Anastasia in Nasya. »Stiropor. Temule se reče stiropor.« Potem je pokazala, kaj je z drobnimi črkami pisalo na plošči tistega, kar bi moralo biti stiropor: Stiropor Aquira, made in Hamburg. »Hamburg?« je vprašala Nasya. »Zveni kot tista dežela v neki deželi v človeški deželi...« je razmišljala, nato pa se spomnila: »Mesto v Nemčiji v Evropi, v bistvu: v človeški deželi! Tam imajo neko tovarno, ki se ji reče Aquira, in tam izdelujejo ta s-s-tiro-p-por. Stiropor. Hladne stvari ostajajo na toplem hladne, tople pa na hladnem tople, če jih zavarujemo s stiroporjem!« »U, ti pa veliko veš!« se je začudila Nasya. »Očitno ti nisi našla knjige o človeški deželi, ki si jo imela v sobi?« »Ne, kje pa je bila?« »Punčke, ki smo jih dobile, so bile precej velike, in v glavi so imele perje neke ptice in čisto malo knjigo o človeški deželi. Spominjam se, da sem prebrala, da je naš svet na Antarktiki, in se konča pri naši palači, začne pa pri sončevi. Tam nekje drugje je še neka dežela, ki je prav tako podobna naši, le da je na neki Askalji ali kakorkoli se že reče...« »Aljaski. To pa vem jaz, ker mi je povedal dedek. Rekel je, da je to najlepši kraj na svetu, poleg naše dežele.« Ko so tako klepetale, niso opazile, da se jim bliža prva past, ki jo je nastavil Sonce. Bil je majhen volk, ki mu je izza ušesa tekla kri. Nasya je takoj skočila k njemu in odvrgla stiropor. Takoj, ko se ga je dotaknila, jo je pogledal in iz njegovih oči je sijala močna svetloba. Bila je tudi zelo vroča, zato se je Nasya stalila in volk je popil vodo. Nisha je zakričala, Anastasia pa zajokala. Tako sta nekaj časa stali tam in gledali volka, kako je odhajal skupaj z njuno sestro. Po kakšni uri je Nisha rekla: »Pojdiva naprej. Jo bova že dobili nazaj. Nekako že.« Žalostni sta odšli naprej proti sončevi palači. Celo v Hamburg bi odšli živet, na kakšno Hamburško ulico, ali pa kar v kakšen Beneški kanal, samo, da bi bila Nasya z njima. Tako se je približala še druga past, morda celo hujša od prejšnje. V krogu plamenov je stala Nasya. Nisha in Anastasia sta se takoj pognali proti njej. Ker je Nisha hitreje tekla, je prva stopila v plamene. Toda tudi ona se je stalila, voda pa je izhlapela zaradi prevelike vročine. Še preden bi lahko Anastasia skočila za njo, so plameni izginila in Anastasia je ugotovila, da je ostala brez obeh sester. Padla je na kolena in zajokala še huje kot prej. Vojaki so se že zdavnaj stopili in zdaj je ostala sama. Čisto sama s kosom stiropora v rokah. A vseeno je odšla dalje, ker si je prisegla, da se maščuje Soncu, ker ji je to storil. Vstopila je v palačo iz razbeljenih železnih plošč, toda stiropor jo je varoval. Ponosna je bila na Nisho, ker ga je odkrila. Brez stiropora ne bi prišla tako daleč. »Ta svet je preveč krut,« si je rekla. »Če dobim sestri nazaj, se bomo preselile na Aljasko in živele kot normalni ljudje. To si prisegam.« Ko je hodila proti Sončevi sobi, je imela v mislih sestri. »Tudi, če ju ne bo več nazaj, bosta ostali v mojem srcu. Za zmeraj.« Tedaj se ji je v reki pojavil meč. Zazdelo se ji je, da v rezilu vidi obraza svojih dveh sester. Zazdelo se ji je, da bi bilo prav, če bi storila nekaj, kar ne bi bilo všeč babici, dedku, mami in atiju, a to bi bilo najboljše zanjo in za njeni sestri. Ko je stopila v Sončevo sobo, je rekla: »Predajam se ti, sonce. Ampak samo, če me spremeniš v človeka, in moji sestri tudi. Drugače ne.« Sonce se je začudil, potem pa se je odločil, da je to dobro. »Prisezi, da nikogar ne boš prepričala, da me napade.« »Prisegam.« Sonce ji je vzel meč in z njim zamahnil po zraku, da sta iz njega skočili Nisha in Nasya. Sredi sobe je nastala velika modra luknja. »Skočite vanjo, pa boste postale pravi ljudje.« Skočile so. Nekaj časa so letele po čisti modrini, nato pa so prišle do morja. Bile so na čistem robu Antarktike. Tam je bila velika ladja. Nek moški jih je vprašal, kaj delajo tam. Zeblo jih je, saj so bile bolj malo oblečene, zato niso mogle ničesar reči. Toda gospodu se je zdelo, da tam res nimajo kaj delati, zato so jih dali na ladjo in odpluli so proti Severni Ameriki. Proti Aljaski.

4. poglavje
Aljaska

Kar dolgo so potovali. Končno so prispeli do Severne Amerike. Nisha, Anastasia in Nasya so spale, zato so jih odnesli do avtomobila in jih odpeljali na Aljasko. Dobile so majhno leseno hišico z razgledom na jezero. Zbudile so se, ko je bilo že poldne. Nasya je zamomljala v spanju: »Koliko je kot polarnih sijev?« »Kaj pa vem...« je zamrmrala Nisha, ko pa je pogledala ven, pa je opazila, da je na Aljaski. »Ne vem, kje so sploh polarni siji. Na Aljaski smo!« Anastasia je bila že budna in bila je v kuhinji. »Ta reč pa je zanimiva! Samo na gumb pritisnem, in posije sonce! In na tem krožniku z ročajem lahko pripravim zajtrk!« »Anastasia, to je štedilnik!« »Kaj?« Nisha je pokazala na drobne črke na štedilniku: Firesing štedilnik, made in Luxemburg. »Aha! Razumem. Na vseh stvareh piše 'čudno ime' neka stvar, made in 'nekje'« »Tako nekako.« Nato pa se je oglasila Nasya: »Nekako moramo tu preživeti in si najti službe!« »Kaj pa je to služba?« je vprašala Nisha. »Bila sem budna, ko sta spali in neki moški mi je vse razložil, kako se živi v tem svetu. Mislil je, da smo iz družine kakšnih čudakov. Potem je rekel, da na Antarktiki živijo neki redki ljudje, ki so iz ledu, in da so vse, ki so jih našli, dali v neko tovarno, kjer so jih stopili, ker iz njih nastane najboljša voda na svetu. Celo poskusila sem jo. Eno steklenico so imeli sabo. Srečo imamo, da smo zdaj ljudje. Drugače bi nas odpeljali v tovarno, ne na Aljasko. Mi smo tisti ljudje.« Anastasia je rekla: »Ubogi mi!« Nato pa je rekla Nisha: »No, če se preživljamo s službo...« »...predlagam, da jo dobim jaz, ker sem najstarejša. Nedaleč od nas je neka restavracija, rekli so mi, naj se tam zaposlim kot natakarica.« je rekla Nasya, se oblekla in se odpravila proti restavraciji. Ko je vstopila, jo je nekdo vprašal, kaj bi rada. Rekla je, da želi službo, in ker so ravno iskali natakarico, so jo sprejeli v službo. Preden pa je odšla, jo je njen novi šef povabil na čaj. Odšla sta k njemu domov, uro vožnje z avtomobilom stran od restavracije. Imel je majhno stanovanje v več nadstropni hiši. Medtem, ko je Nasya pila topel sadni čaj in se grela ob kaminu, je njen šef razlagal: »Slišal sem, da si iz Antarktike. Tam živijo redki ljudje. Si morda kakšnega videla?« »Mmmm...Ne, nikogar.« »Imam knjigo o njih. Morda si jo lahko malce...pogledava, kaj praviš?« »Nimam nič proti.« Moški je odprl knjigo in bral: »Na Antarktiki, je sredi ledene puščave velika palača. V njej živita kralj in kraljica s starši in tremi hčerami. Najmlajši naj bi bilo ime Nisha, srednji Anastasia, najstarejši pa Nasya. Tako kot tebi in tvojima sestrama.« »Ja, in kaj, če imamo enaka imena?« »Na enakem kraju živite. Čudite še našim rečem, celo najbolj normalnim, kot so steklen kozarec, ponev, vilice, žlica... Vprašanje je le, kako ste postale ljudje.« »Ne vem, o čem govorite...« Nato pa ji je pod vrat postavil nož. »Kako prosim? Si morda izgubila spomin, princesa? Povej resnico, drugače-resk!« Nasya je prestrašeno gledala svojega novega šefa in čez nekaj časa rekla: »Bile smo princese, a nismo več, ker nas je sonce spremenil v prave ljudi.« Nož je umaknil od njenega vratu in ji naredil veliko rano na roko, da se je pokazala kri. »Verjamem ti. Toda povej mi, kje je ostala tvoja družina.« Nasya ga je pogledala globoko v oči in nato odločno rekla: »Nisem izdajalka.« »Kako, prosim?« »Nisem izdajalka!« je zavpila Nasya. »Seveda ne, zato pa si moja žrtev.« Udaril jo je, da ji je zakrvavelo iz nosu in izgubila je zavest. Nato jo je zaklenil v omaro. Anastasio in Nisho je našel v trgovini. Odpeljal ju je k sebi domov, da bi se pogovoril z njima. »Povejta mi, kje je vajina družina!« Anastasia se je razgledala po sobi in rekla: »V tvoji omari, kje pa drugje!« »Mislim vajine starše, ne pa sestro!« »To se te ne tiče, saj imaš svojo, kje pa jo ti imaš?« Je rekla Nisha, Anastasia pa se je zasmejala. »Resno vaju sprašujem, dekleti! Povejta mi!« »Pusti naju na miru, in moji sestri tudi!« Nasyin šef je vzel čudno črno cev, mi pa vemo, da je to pištola, in Nisho ustrelil v levo nogo. Anastasia je skočila do bližnje omare, v kateri je bil dinamit, ga nekaj vzela in skočila skozi okno ter stekla proti goram. Nasyin šef je stekel za njo.

5. poglavje
Boj v gorah in novi dom v New Yorku

Anastasia je tekla na vso moč, pa vendar jo je Nasyin šef dohiteval. Hlastala je za sapo, toda odločena je bila, da ta moški ne bo ničesar storil njej ali njenima sestrama. Mislila je, da bo nehala dihati, da ji bo pošla vsa sapa. Pogledala je nazaj proti Nasyinemu šefu, ki se ji je približeval. Takrat se je zgodilo nekaj, čemur bi lahko rekli sreča v nesreči, ali nesreča v sreči. Ko ni gledala naprej, je padla v prepad, se ujela za vejo, a si je izpahnila drugo roko. Nasyin šef je skočil za njo, toda on je padel in pristal v snegu, kakšnih deset metrov pod Anastasio, a ni umrl. Čisto nepoškodovan je začel plezati proti Anastasii. Toda ona je bila prej na vrhu, ker mu je bila bližje. Toda namesto, da bi tekla naprej, ga je počakala. Ko je priplezal do nje, ga je želela brcniti nazaj dol, a jo je zgrabil za nogo, da sta skupaj padla nazaj. Na srečo je padla nanj in začela plezati proti vrhu. Nasyin šef si je tokrat izpahnil nogo, in zato ostal daleč za njo. Anastasia je tekla in se čisto na vrhu ustavila, da bi si odpočila. Pripravila je dinamit, da bi, ko bi se ji približal, eksplodiralo. Vedela je, da je to tvegano zanjo, toda njeni sestri ne smeta biti v nevarnosti, da jima ta moški kaj naredi. Čakala je in zaspala. V tem času so se ji približevale živali in si jo ogledovale. Ko se je prebudila, so ob njej ležali trije obeski na zlati vrvici. Ko je enega od njih prijela v roko, je zaslišala, kako živali govorijo: »Človek je. Eno najnenavadnejših bitji. Toda nekoč ni bila človek. Takrat je bila nekaj še bolj nenavadnega. Ljudi iz ledu lovijo vsi znanstveniki. Spremenili bi jo nazaj in dobili še en sod najboljše vode na svetu. Kmalu jo bodo našli...« Anastasia je prijela drugi obesek in tretjega tudi, in zmeraj je slišala živali govoriti. »Ponujamo ti pomoč. Rešili te bomo pred znanstveniki, tvoji sestri tudi. Ali pa obdrži te obeske, pa boš zmeraj razumela, kaj mislijo, ali govorijo vsa živa bitja, celo stvari. Izberi. Nič ne priporočamo, da se ne boš narobe odločila, pusti dinamit, ker ti ne bo pomagal, samo ti boš umrla.« Anastasia je takoj vedela, kaj naj naredi. Obeske je razbila ob skali in dinamit vrgla v prepad. Na srečo je padel v vodo, in ni še bil prižgan. Pogledala je navzdol, in videla, da je Nasyin šef že nevarno blizu. Živali so se postavile v tri vrste in se vrsta za vrsto začele spuščati proti Nasyinemu šefu. Zakričal je, ko ga je prva vrsta zbila navzdol po hribu, ko pa sta bili mimo še drugi dve vrsti, je mrtev ležal na tleh. Anastasia je padla na kolena v sneg. Ubila je človeka. Kaj bi drugi rekli na to? Nasya bo ostala brez službe in vzeli jim bodo hišo... Toda rešila je sebe in sestri. To je bilo pomembnejše od vsega. Bila je rešiteljica in hkrati morilka. Živali so se stiskale k njej, nato pa jo je nekdo zmotil. Zgrabil jo je za rame in močno potresel, saj je mislil, da spi. Nato je zagledala visokega moškega v beli halji. Bil je znanstvenik! Dva čisto druga znanstvenika sta držala Nisho in Nasyo. »Morlika! Kaj ti je storil?!« je vpil znanstvenik. »Želel nas je ugrabiti za vodo, ni vedel, da smo pravi ljudje. Želel nas je staliti, ker smo bile nekoč ledeni ljudje na Antarktiki. Zdaj pa smo pravi ljudje. Zato iz nas ne more narediti vode,« je rekla Nasya, potem pa so jih odpeljali v velik avtomobil pri vznožju gore. Peljali so se dolge dve ure, nato pa so prispeli k velikemu laboratoriju. Še preden pa so vstopili, je enemu od znanstvenikov zazvonil telefon. Oglašal se je , kot da bi kvakalo več tisoč žab naenkrat. Oglasil se je: »Halo? Zakaj? Nehaj, no, ne bomo! Pa daj, če želiš, saj nihče ne bo hotel!« in odložil. Ko so bile že v laboratoriju, pa se je zaslišalo pred oknom množično vzklikanje: »Poiščite jim pravi dom! Ne eksperimentirajte na njih! Tudi one so ljudje! Potrebujejo dom!« Znanstveniki so pogledali skozi okno in opazili več tisoč ljudi na kupu! Nato je vstopilo nekaj ljudi, in odnesli so Nisho, Anastasio in Nasyo v enega izmed veliko avtomobilov. Tudi ostali ljudje so sedli v svoje avtomobile in se odpeljali. Tri sestre so zaspale, nato pa se čez veliko časa zbudile v New Yorku., v nekem stanovanju, ki pa je bilo vsekakor prostornejše od tiste hiške na Aljaski. Na udobnem naslanjaču je sedela ženska. »Na Aljaski ste se preživljale same. Tu pa boste hodile v šolo. Izbrali so nekoga iz kakšne revne hiše in tisti bo živel tukaj z vami in on skrbel za denar. Jaz sem sama živela nekje v gozdovih, pa so me določili za vašo mamo. Tako vam imam tudi pravico spremeniti imena, če bom želela. Na novo se pišete McSrecei. In vaša imena so...« »Anastasia, Nasya in Nisha,« je rekla Anastasia. »Že vem! Anastasia je Grško ime, Nisha Indijsko in Nasya Rusko ime! Tudi jaz imam tuje ime, in sicer, jaz sem Zenda, to pa je Perzijsko ime,« je rekla ženska, ki naj bi ji bilo ime Zenda. »Toda bolje, da vam spremenim imena, meni so zaradi tujega imena v mladosti metali smeti v glavo.« Obrnila se je k Anastasii. »Tebi bo ime Anna. To je Herbejsko ime, a zato manj izstopa.« nato se je obrnila k Nishi. » Ti boš Nessa, to je Latinsko ime, a tudi manj izstopa od prejšnjega.« Obrnila se je še k Nasyi: »Tebi bo ime Nikki. Čisto običajno Ameriško ime.« Nato jih je objela. »Anna, Nessa in Nikki! Imena, ki vam jih je dala vaša mama!« Nisha, po novem Nessa, si je mislila: »Tudi naša stara imena nam je dala mama, a mislim, da nam bo v New Yorku boljše kot kjerkoli drugje. Nazaj na Antarktiko pa nočem, ker je tam svet preveč krut. Tukaj želim ostati, s svojo novo mamo, ki pa bo zagotovo zelo dobra mama, in nikamor drugam nočem. S svojima sestrama, Anno in Nikki, se bomo tu počutile kot doma. Zagotovo.«

6. poglavje
Življenje v New Yorku

»Nikki! Takoj nazaj!« je vpila Nessa, ko je njena sestra Nikki splezala na drevo po kovanec, ki ga je kakšen otrok pustil na drevesu. »Ne, ne pridem nazaj! Moj je in samo moj! Navadi se, da sem starejša in imam zato več izkušenj kot ti, vključno s plezanjem na drevo!« Nessa se je namrščila, nato pa ji je njena en dan starejša sestra zaklicala: »Nessa, pridi, pojdiva po sladoled!« in pomahala z denarnico. »Mami nama dovoli tri kepice! Ampak samo za naju, ker ima očitno Nikki že svoj denar za eno kepico!« Nessa se je nasmehnila sestri Nikki na drevesu in stekla za sestro Anno. Kmalu ju je dohitela še Nikki. »Jaz si bom vzela samo eno kepico. Imam pač zato več sreče,« in se nasmehnila mlajšima sestrama. Ne skrbi, saj ti dava še za dve kepici, ali mogoče hujšaš?« »Ne ne, to pa že ne!« se je zgrozila Nikki. »Misliš, da bi mi bilo treba?« »Seveda ne!« se je zahihitala Anna. »Samo vprašam, ko si nama tako viteško ponudila še vsaki eno kepico!« nato je Nessa zagledala stojnico s sladoledom. »Jaz bi kepico jagodnega, kepico borovničevega in kepico malinovega sladoleda,« je rekla Nessa. »Jaz bi, prosim, kepico vanilijevega, kepico jabolčnega in kepico višnjevega,« je rekla Nikki. »Jaz pa bi rada kar tri kepice čokoladnega!« je rekla še Anna. Ko so uživale v svojem sladoledu, je rekla Nessa: »Požeruhinja!« »Kaj si rekla?« jo je vprašala Anna. »Zmeraj ješ samo čokoladen sladoled!« »Ja, ti pa samo sadnega!« »Sadje je bolj zdravo!« »No, kaj je bolj zdravo, sadna lizika, ali morda košček čokolade?« Obe sta se zasmejali, starejša sestra pa ju je samo poslušala. »Kaj nič ne govoriš?« jo je vprašala Nessa. »Razmišljam, kako je bilo na Antartiki. Mrzlo, pa še pincese smo bile. Toda tukaj mi je bolj všeč, sploh pa mi je všeč poletje. Nosimo kratke hlače, kratke rokave, in preprosto je tako toplo, da človek ne ve več, kaj bi si lahko še želel?« »Morda...biti prvi pri mami?« je vprašala Anastasia in stekla proti mami, ki jih je čakala blizu parka. »Jutri gremo na počitnice!« Jim je veselo naznanila Zenda. »Kam pa?« »V Evropo! V Italijo! V Benetke!« »V Benetke? Je to vodno mesto?« je veselo vprašala Nikki. »Seveda, najbolj znano vodno mesto! Tja pa bomo odšle z ladjo! No, do Benetk, po Benetkah pa gremo s čolnom. Ali morda z vodnim avtobusom?« »Meni je vseeno!« je rekla Nikki. »No, gremo domov. Večeri se že in kmalu bo noč. Jaz bom pakirala,« se je nasmehnila Zenda in odšle so v njihovo stanovanje. Sedle so na posteljo in se začele pogovarjati. »Kaj vse smo že preživele, pa smo še zmeraj skupaj! In zdaj nas čaka brezskrbno življenje... kot normalni ljudje!«
_________________

EmmaJones · Nazadnje urejal/a EmmaJones 20 Sep 2022 00:02; skupaj popravljeno 1 krat

Nina7 · Spolzgad Pridružen/-a: 21.07. 2022, 18:08 Prispevkov: 29

Zelo čudovito branje, mi je bilo zelo všeč

Lovepops1clee · Spolzgad Pridružen/-a: 09.06. 2023, 04:16 Prispevkov: 38

	forum domišljije in vil Seznam forumov -> svobodno	Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Stran 1 od 1

forum domišljije in vil

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli